I feel slobob

Pocukrani začetek tedna

PONEDELJEK – 26.11.2007 – KÖNIGSEE

Kot se spodobi zame bomo začeli pri vremenu. Bilo je povsem po moji meri, saj nas je zjutraj nagradilo s snežno pravljico, ki se je nadaljevala še v naslednji dan. Snežiti ni prenehalo za več kot pol urce, tako da se je do torka popoldne nabralo solidnih 40cm , tako da je bilo za moje lušte dobro poskrbljeno(schnee manijak). Seveda pa takšno vreme ni poskrbelo samo za užitke ampak tudi za marsikatero preglavico.
Začelo se je seveda z zgodnim vstajanjem nas üiber skeletoncev, nadaljevalo s čiščenjem transporterja, nato z dirkanjem in jajcanjem do proge, potem pa smo se še komaj skobacali do vrha proge. Vsekakor pestro za začetek tedna.
A to je bil šele začetek, saj nas je čakal prvi spust in to kar takoj iz vrha, po progi na kateri se jaz in Živa sploh še nisva spustila. Krivci za to so tudi Američani, ki so nam prejšni dan onemogočili spust iz damen starta, saj so se pritožili, ker tudi sami ne bi mogli opraviti treninga….no pustmo stat, bojda niso vedeli, da bodo tako zasrali naš trening(bili smo že v bojni opremi samo še nekaj minutk do spusta, ko so nam organizatorji to sporočili…..Italijani so celo uspeli dobiti en spust).
Začetek treninga je bil seveda v znamenju snega, saj so ga že hoteli preklicati, a so na zahtevo ekip in zaradi ne premočnih padavin vseeno nadaljevali s čiščenjem steze in pričeli trening s polurno zamudo. Na našo žalost smo pristali v drugi skupini, ki je imela štart šele čez 2 uri(prva skupina 50-ih skeletoncev in skeletonk je morala najprej opraviti 2 trening spusta), zato smo se malo sprehodili po stezi ter se kepali in mavažali z vsakim, ki je prišel mimo, še posebej pa med sabo . Malo pobližje smo si pogledali še izhod chrysler-ja(360° ovinek kateri povzroča največ preglavic skoraj vsem… mi smo si ga v 4 spustih do sedaj še kako dobro zapomnili), manjkal pa ni tudi ogled echo-ta(predzadnji ovinek za skeletonce), ki te tako prilima, da imaš takoj spucane vse odprtine…problemi s sinusi v trenutku odpravljeni )
No po tej 2 urni relaksaciji je sledili tudi čas za prvi spust po tej veselja polni stezi. Spet smo vsi čutili tisto začetniško tremo, ki nas je v Innsbrucku že skoraj povsem zapustila. Neprestano ponavljanje proge, idealnih vhodov, izhodov, pritiskov s koleni in rameni s katerimi zavijamo, spreminjanja težišča in še kaj bi se našlo…..seveda smo eden drugega ves čas spraševali kaj že moramo narediti v tistem in onem ovinku za katerega smo že pozabili kako naj bi ga zvozili.
Trening smo, kljub slabim pogojem in tremi pred prvim spustom po tej stezi, vsi odlično prestali.
Nekoliko izmučeni smo se vrnili v apartmaje, kjer nas je že čakalo kosilo. Očitno bomo ta teden prživeli bolj na testeninah in hrenovkah. Bobovci so nato odšli na stezo, kjer so se tudi sami prvič spustili z vrha steze. Kot so mi poročali je bilo kar nekaj »gešturcov«, zvrnili pa so se tudi prav vsi naši bobi. Kar pa im i za zamerit, saj je proga res kar zahtevna in jo je prvič res težko prevoziti brez napak.
Sam sem dan izkoristil za počitek in brskanje po internetu. Jutri nas ponovno navsezgodaj zjutraj čaka trening. Upam, da nam vreme jutri ponovno ne bo nagajalo in da bodo pogoji na progi nekoliko boljši kot so bili danes.
Pozdrav še vsem doma in vsem, ki berete naše bloge.

Peki