I feel slobob

o bobu, skeletonu in še čem

  •  

    April 2009
    P T S Č P S N
    « Mar   Dec »
     12345
    6789101112
    13141516171819
    20212223242526
    27282930  
  • OI Vancouver

    Dogodek OI Vancouver se je zgodil 11 leti 300 dneva 9 uri 40 min 40 sekundi nazaj
  • priljubljene spletne strani

Arhiv za April 2009

Ob koncu sezone se ozirava nazaj…

Objavil boblog dne 11.04.2009

Koliko stopinj še do cilja? Koliko solz, da bi se potolažili? Koliko pozabljenih želja, da bi se izpolnila ena… edina? Veliko.  Vendar pa če si nečesa res želiš, je najpomembnejše, da si ne nehaš želeti. In potem se zgodi.
Ob koncu sezone se ozirava nazaj..
11.januraja 2009 sva vso najino opremo (in te res ni malo), zložili v naš VW Transporter. V  treh tednih sva z njim sami z dvema boboma potovali od Ljubljane do Koeningseeja, naprej do Saint Moritza in Torina,in spet nazaj do Ljubljane  in za potne stroške porabili okoli 400 Eurov (cestnina in bencin). Hvaležni sva, da se je v zvezi našel tak sponzor. Brez Transporterja bi se namreč zelo težko vzpenjali v vse višine, kjer se nahajajo bob steze in sicer s 700kg težko prikolico zadaj. Potovali sva sami s pomočjo zemljevida. Najprej sva se ustavili v nemškem Koeningseeju, kjer je potekalo Svetovno mladinsko prvenstvo.
Koeningsee
Koeningsee je čudovito mesto v Nemčiji, ki leži ob jezeru, obkrožajo pa ga gore, ki so bile v času našega prihoda posute s snegom. Bob steza, ki se nahaja v tem mestu, je tehnično ena zahtevnejših zato sva se v prvih poskusih po njej spustili z velikim spoštovanjem. Treningi so bili uspešni, zato sva se lahko prijavili na tekmo in jo zaključili več kot po pričakovanjih. Morda se razlog skriva v veliki podpori, ki sva je bili deližni s strani tujih ekip, organizatorjev in slovenskih navijačev, ki so naju prišli spodbujat.
Saint Moritz
Iz koeningsee-ja sva se peljali daleč v deželo jezer in gora, ki si je v tem zimskem času oblekla v bel plašč in pričarala prvljično vzdušje. Zmrznjena jezera, bele gore, bele ceste, drevesa posuta z belim prahom, bele strehe in tisoč zvezd na nebu, kot lučke vseh najinih želja. Steza v Saint Moritz-u je naravna. Za njeno vzdrževanje so temperature zato zelo pomembne. Vreme  je tu stabilno-mrzle noči s padavinami in sončni dnevi. Naši treningi so se zato  začenjali zelo zgodaj. Vsak dan sva se zbudili ob 5.00 in ker se najin bob prevaža na odprtem priklopniku, sva ga vsako jutro najprej morali poiskati pod vsem tistim snegom, ki zapade čez noč. Zimska pravljica se v tistem trenutku sprevrže v zgodnjo, prezgodnjo moro in se nama smeje v obraz. To pa je tudi ena od tistih dodatnih stvari, ki popestrijo najin šport. Ljudje okoli naju so mnenja, da je bob elitni šport, nekateri so celo mnenja, da razen norosti in malo hitrosti za tak šport ne potrebuješ veliko treninga, ker ni motorično zahteven. Odmetavanje snega, popravljanje boba, brušenje drsalk (vsak dan, včasih tudi dvakrat na dan), dvigovanje boba, in še vsa organizacija-kje bomo spali, kaj si bomo skuhali, kako bomo živeli, da bi porabili čim manj denarja ipd. ;pa so stvari, ki niso tako zelo preproste in poleg moči, vzdržljivosti, jeklene volje in poguma je potrebno da na startu še vedno ostaneš zbran in hiter. In to je tudi najtežje v tem športu, predvsem zato, ker si sam. Sam se pripelješ v tuje kraje, sam si poiščeš, kje boš spal,  sam poiščeš prostor za bob, kjer misliš, da ga bo najmanj zasnežilo, sam se pokriješ in potolažiš zvečer, ko ti je hudo, ker si tako utrujen in zjutraj se sam zbudiš ob nečloveških urah in se prepričaš, da si vesel, ker si tako zgodaj vstal. Ampak ko stojiš na startu in po zvočnikih slišiš: »Karolina Bratina in Urska Dolinar, Slovenia!«, ko skočiš v bob in zaslišiš kako drsalke režejo ledeno pot pod tabo..se ti nariše nasmešek na obrazu. In takrat veš, da si srečen in ves trud je poplačan.
Cesana, Torino
Olimpijska steza. Za naju prvič. Strah. Spoštovanje. Vznemirjenost. Veselje! Besede, ki najbolje opišejo najino bivanje v Cesani. Do Italije sva se vozili za Hrvati. Tako se je  spet izkazalo, da politika in šport izbirata ločeni poti. Naši sosedi so nama bili namreč v Cesani  v veliko pomoč. Prenašali so bob namesto naju, se sprehodili po stezi in nama jo razložili (vsak voznik se namreč večkrat sprehodi po stezi in si s pomočjo trenerja poskuša čim bolje zapomniti zaporedje in način vožnje skozi ovinke. V avtu je to lažje, ker  voznik lahko nadzira hitrost, bob pa se med spustom nikoli ne ustavlja zato je vsaka napaka lahko usodna). Poleg tega pa so nama občasno spekli kak zrezek in naju posladkali s tortico. Stisnjeni nekje daleč od doma, med gorami sva tako kljub temu imeli prijatelje, ki so na startu vpili za nama: Slovenija, Slovenija! Bila bi nepoštena, če ne bi omenila še drugih nacij..vendar na splošno lahko rečem,da so ljudje prijazni in da se vedno najde kdo, ki te v stiski potreplja po rami.
Na koncu bi se radi zahvalili za vso sponzorsko podporo. Kiomatik-u za štartnine, Porsch-u  Slovenija za super avto, ki gre v vsak hrib, NES –u za ena najlepših in najprepoznavnejših oblačil, Bole-ju za najlepša očala, Maxximum-u za vitamine in proteine z okusom banana/vanilija(ta okus je najboljši), Helios-u za modro barvo za naš bob, Boštjanu z Dvoržakove ulice za “krpanje” boba, Janezu Kotarju za fotografije, Giani Giacomelliju za tisk, in še vsem ostalim, ki tako ali drugače vedno priskočijo na pomoč.
Šport je zdravje, je ljubezen, je droga. Lahko je na meji norosti, a hkrati krepi duha. Zaradi športa spoznavamo lastne meje, in šele ko vemo kje so, jih lahko presežemo…in to je tudi najin cilj. Za naju namreč nič ni nemogoče. Vse je mogoče in vse se da! Povsod okoli pa so čudoviti ljudje, ki nama bodo pomagali…
Urška Dolinar in Karolina Bratina

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Šport | Brez komentarjev »

11. mesto Davida Urankarja in Martina Velikanje na ameriškem pokalu v Lake Placidu

Objavil boblog dne 1.04.2009

Dvojec Urankar Velikanje je uspešno nastopil na tekmi ameriškega pokala v Lake Placidu. Zasedla sta končno 11. mesto.

  • Share/Bookmark

Objavljeno v Šport | Brez komentarjev »